»Polahko, polahko!« je, postajajoč in zroč nazaj, klical tam, kjer je bila stezica zelo strma ali je bilo treba lesti krog krhljivih in mlinčastih hlodov, ležečih v poslednjem mrtvilu v bolnem gozdu. Inženir se je na vso moč trudil, da bi ga brez zadržkov dohajal, pa se mu ni posrečilo, čeprav je bil že premočen od potu. Sramoval se je svoje okornosti in nespretnosti in zdelo se mu je, da je kaludjer nalašč zapustil pravo stezo na strani in drl naravnost čez trhline, da bi pokazal, za koliko je v svojih opankah utrjenejši na takšnem ozemlju.