Jovica je stopal gibčno in varno kakor koza; včasi je moral prikrajšati korake ali celo postati, da mu oni ni zaostal. »Polahko, polahko!« je, postajajoč in zroč nazaj, klical tam, kjer je bila stezica zelo strma ali je bilo treba lesti krog krhljivih in mlinčastih hlodov, ležečih v poslednjem mrtvilu v bolnem gozdu. Inženir se je na vso moč trudil, da bi ga brez zadržkov dohajal, pa se mu ni posrečilo, čeprav je bil že premočen od potu.