Videl ni drugega nego del jasnega neba nad seboj, onstran jarka v senčni strani temnovišnjevkasto plast gozda, ki je pokrival Zeleboj-planine, a pod seboj tisti sivi debeli gramoz, ki je, podoben kamenenemu morju, na široko zalil strmino. To stran, kjer je stal on, je obsevalo solnce, čigar žarki so segali globoko dol v jarek. Gledajoč ob vznožje, je zapazilo njegovo bistro oko, da se nekaj premiče po kamenenem morju, da se neka temna točka giblje med skalinami, zdaj je vidna, kmalu zatem nevidna.