Po zimi, kmalu potem, ko je bila prišla iz Črne Gore v, ji je nekoč strašni Atif tako gledal v oči kakor danes gospodin. Takrat bi bila kmalu omedlela od groze, v strahu je plakala in kričala njena duša, a danes je čutila, kakor bi stala pred njo sama sreča njenega življenja, sreča, ki se je rodila nekje v daljnih severnih krajih, potovala dolgo pot na jug in je sedaj smejočega obraza nenadno stopila pred njo. Vse jo vleče k tej sreči; padla bi pred tega človeka ter se oklenila njegovih nog.