Hm ‒ da si sam stal kdaj pred pravim, resničnim, živim, oboroženim do zoba, kakor sem stal jaz sredi groznih Škipetarjev, ne bil bi utekel snažnih hlač ‒« Stotnik je odložil čibuk in zopet vstal ter šel k omari po okrepčavo. Požvekuje košček prekajene gnjati s kruhom in zalivaje to prvo predpoldanko s kontušovko in jaržebinko, je umiljeno zrl na diplomo, ki je v okviru visela nad pisalno mizo, na ono diplomo, ki se je pohvalno izražala o njegovem junaštvu za okupacije, za kar je postal lastnik vojaškega reda. Ko se mu je zdelo, da se je dovolj osvežil, je iznova zapalil čibuk in sedel k delu.