Veličastno je čepel visoko nad drvarji na ogromnem odžaganem štoru v senci kraj mahovite skale in pušil iz čibuka. Ni se ganil, ni vstal, ni pozdravil, ni vzel čibuka iz ust, ko je s svojega vzvišenega prestola zagledal pod seboj inženirja, ki se je bil mimo velikih grmad hoste s težavo priril na ta kraj. In zroč v višavo na važnega moža, s katerim o rezervatnih stvareh občuje sam tuzlanski mutašerif, se je domislil prvih kalifov, ki so vladali tam v vroči Arabiji in so prav tako mirno, ravnodušno in preprosto, kakor čaka Atif nanj, sprejemali, čepeč pred svojo hišico, žvečeč dateljne in pijoč vodo, poslance sosednjih držav vztoka in zapada.