Vsi so se prestrašeni ozrli: pred vhodom je stal Jovica, ki se je bil tiho priplazil kakor pred solnce. Z zdravo roko se je držal za podboj, njegova črnobradata glava, resna in ozlovoljena kakor vedno, je molela nad Vilarjevo glavo in zrla v vežo. Prijazno je pozdravil, vzravnavši se.