»Sedi,!« se je čudno zdelo, da vabi prišleca, naj sede, ker v veži ni bilo nobenega več. Tega možaku ni trebalo; prestopivši prag, je kraj stene zdrknil na peti in se s hrbtom naslonil ob rjavkasti zid. V njegovem pogledu, ki se je prepeljaval od ognja na deklico in obratno, je bilo nekaj plahega, lokavega in prosečega.