Toda deklica se ni posmejala; čutila je nepristojnost takšnega prilikovanja in še niže je sklonila glavo. Ko pa je bil gost zvil novo svalčico in je marljivi deček z gorečo trsko stopil predenj, da mu prižge, tedaj se je vzravnala in se ozrla na mladega moža, a precej je pazni pogled odvrnila mimo Vazka na pot pred hanom in na drevja, ki je stalo globoko ob Oskovi. Njena paznost pa ni veljala solnčnim, migljajočim po, ampak temu priljudnemu tujcu, ki se vede tako prijazno in se zanima tudi zanjo.