Da imam puško, ne bi streljal na, da imam handžar, ne bi sekal po,« je z dvignjeno roko miril, srepo zroč na Daničino glavo, ki je podrhtevala v vzkipu zadržavanega smeha. Šaljiv se mu je zdel deček, smešna deklica, ki se sramežljivo smeje v stran neznano čemu, in sam sebi se je zdel smešen, da je zašel v takšno družbico in da zbija takšne gluposti, In razsodil je sam v sebi, da deklici, kar se tiče znanih ljubezenskih občutkov, še ni vzišlo solnce, noči pa tudi ni več v njenem srcu. »Eto, dober človek si,« je potrdil Vazko in cmaknil z ustnicama.