Če se ni potikal po pragozdu, lazil preko mahovitih skal in trhlih debel, razpadajočih v listnem gnoju, je posedal doma v senci pri kolibah, posedal kraj šumeče Oskove v ozkem zakotju z divno gorsko dekoracijo. Od kolib ni videl mnogo neba; jutranje solnce jim je vzhajalo pozno, popoldanje se je skrilo zgodaj. Gledajoč na malo delavsko naselbino, se je često spominjal lesene kulture starih Slovanov, ki so si bržkone postavljali takšne preproste kolibe, ko so bili nekje na daljnem vztoku prilezli iz podzemeljskih lukenj ali ilovnatih hišic in se naselili v današnji domovini.