Zal, da dovršeno dobro delo ni moglo biti splošno, da je moralo neprijetno zadeti Bierkopfa in njegovo strančico. Dočim so drvarji ‒ tudi oni z Volčjega Dola so bili navzoči ‒ z zadovoljnim kimanjem, s svetlimi potezami na licih, glasnejši pa tudi s pohvalnimi in priznalnimi izrazi sprejeli naznanilo, da se je plača za toliko in toliko odstotkov zvišala, ker je padla cena živil, se je držal kislo, ustnici sta se mu še bolj udrli, oči se skrile pod obrvi. Njegova duša je bila pusta in zakrknjena, ni mogla prenesti dobrovoljnosti v delavskih srcih; vrhutega se njemu pri novih cenah nič ni zvišal zaslužek, še znižal se mu je, ker je moral sedaj plačati hrano, prej pri gozdarjevem gospodarstvu je pa ni; in ‒ kaj pa to!