Pozneje so pred sodniki vsi tajili, rekoč: ‚Priznali smo nekaj, česar nismo storili, priznali smo v mukah, ki smo jih trpeli, viseč v zraku in ko nam je kri polzela po telesu, in pritrdili bi bili, da smo zažgali samemu carju častitemu, da so takšno priznanje zahtevali od nas naši mučitelji.’ Jovice niso nataknili na bajonete, a pritisnil mu je mučitelj polno škatljico gorečih žveplenk na roko ter mu kričal: ‚Priznaj, priznaj!’ Toda on je v bolečinah, ki mu jih je provzročila žveplena žara na roki, trdovratno molčal, ni besedice ni dal od sebe, njegova hercegovska kri, njegov ponosni značaj ni dovolil laži, ki bi mu prikrajšala mučenje.