In se je zazrl v krepko in svežo junonsko postavo, ki mu je izza mize iztegnila roko v pozdrav; pogrelo ga je ob toliki lepoti, zavzel se je in ostrmel kakor v časih žive vere pravoverni romar, če je po dolgi poti zagledal v romarski cerkvi kolikor mogoče idealiziran Madonin obraz.
»Gospod inženir, moj mož mi je že večkrat pravil o vas, kako sta 78. leta v tem okraju služila skupaj. Želim, da bi bili zadovoljni in srečni pri nas,« je rekla gospa z odkritim smehljajem in z glasom, ki se je zdel tenak, nežen in kakor bi bil zastrt z oblačkom trpeče misli.