»Kar pri naši mizi ostani, ker obral si že vso dvorano! A dragi moj, do zdaj poznaš samo polovico mojega bitja, je druge polovice ‒ moja soproga.« In se je zazrl v krepko in svežo junonsko postavo, ki mu je izza mize iztegnila roko v pozdrav; pogrelo ga je ob toliki lepoti, zavzel se je in ostrmel kakor v časih žive vere pravoverni romar, če je po dolgi poti zagledal v romarski cerkvi kolikor mogoče idealiziran Madonin obraz.