Še prijazneje ga je pozdravila družba mlajših Ijudi, v kateri so štele dame jedva petino. Klanjajoč se od mize do mize, gledajoč v razgrete obraze in segajoč v zapotene roke, je izrekel več ko štiridesetkrat svoje ime in prav toliko tujih imen je šlo skozi njegova ušesa. Pri poslednji mizi je skočil k njemu visok in suh mož bledega obraza in ogrizenih brkov, ki je z mehkim, prijetnim glasom viknil: »Dobro došel,, stari bojni tovariš!