Snoči je sklenil, da vsekakor da slovo samskemu stanu, kjer se uživa le polovičarsko življenje. Ko pa se je danes ozrl na ono dvojico, ki je korakala zadaj, in zapazil, kako je tesno stopala poleg svojega galana, ki je lovil njen mezinec in pritiskal svojo zamasljeno pest k njeni mehki, beli roki, ko je čutil za seboj krasno žensko, soprogo svojega prijatelja, oblito s črnim grehom prešestvovanja, kako je, prikrita z odprtim solnčnikom, govorila nekaj ‒ kaj, tega ni mogel slišati, no prepričan je bil, da nič poštenega ‒ ko je videl in čutil ta dva grešnika za seboj, se mu je podrla vsa želja do ženitve. Kradoma je pogledal na, ki je venomer brbljala.