»Kopališče za turško bulo, a zdaj shramba za obleko,« je razlagal. Pohištvo je bilo mimo posteljne oprave preprosto, pa lično. V tistih časih oblast ni rada videla, če je za uradnikom ali častnikom šla njegova rodbina v zasedene dežele, prevoznine za rodbinske člane in za prtljago ni plačevala, prevozni podjetniki pohištva niso prevažali, zato se je moral onkraj vsak zadovoljiti s tem, kar je dobil na mestu in kar je izumila njegova glava.