Kmalu je došel svojega znanca s snočnjega večera ‒ gozdarja Bierkopfa s pipo v ustih. Bierkopf je na njegov pozdrav površno prikimal ter korakal dalje, in je, gredoč za njim, uganil, da ima opravka z odurnim človekom, ki je ali že po svojem značaju nesprejemljiv za prijateljske odnošaje sploh, ali pa samo inženirja ne mara, čigar posel pride lahko navzkriž z gozdarjevim. »Gospod gozdar, vi pač že dobro poznate to velikolepo gorovje?« je vprašal, ko sta prišla na kraj, kjer voda ni toliko hrumela, da bi ogluševala pogovor.