Prikazni čudovitih obrisov so se mu javljale, in začel je prirodi lastiti človeško čuvstvovanje. Nebotična smreka kraj steze nad skalo, oblečena v krastavo lubje, ga je spominjala stare zagrenjene samice: osato zre v hrumeči potok, peneč se pod skalo, kakor bi ga zasmehovala, da ji ne more do živega on, ki je podrl toliko tovarišic; s čudom in strahom gleda na gibčno bitje, ki se je pojavilo ob vodi in leze kvišku ‒ nov lubadar, ki grozi s poginom vsemu, kar živi v planini: prišel je konjederec s pasjo struno in vse, kar živi, potegne v dolino. Veličastni macesen, ves odet s sivim mahom ‒ kaj se držiš tako resno in modro kraj grbavega in razmršenega?