Kjer si je obrovska hraščevina izbrala svoje torišče, ugonobivši tujo okolico, so solnčni žarki prodirali še dosti nizko med vejevje, tvoreč na deblih in na vejah nekako zlato mrežo, ki je plesala, kakor je veter gibal vrhove; ponekod so segali slabi solnčni utrinki noter do vlažnih tal, doli do drevesnih mrtvecev, vkovanih v razšopirjeno rastlinsko golazen, in dobrodejna svetloba je bleščala s takšnih prostorov. Kjer je kipelo bukovje in gabrovje, tam solnčni žarki niso pririli do tal, čeprav je bilo nekaj lesa za stezo ob potoku izsekanega. Strmeč in zadivljen se je oziral v goščo.