In res je bilo mehko pri srcu. Preproste gusle so se mu zazdele nekakšna vrsta duše, iz katere hrope sama bolečina, hrope že mnogo stoletij in enozvočna: izliva se iz nje potok solz in bridkih spominov na dolgotrajno sužnjost. Naveličal se je bil tistih praznih pri gosposkih ljudeh, ki se vrste dan za dnem, so povsod enake, šablonske, mnogokrat sirove in nikdar ne nagnejo duše do globlje, sočutne misli.