In tudi našo porobo pripozna; kdor pripozna našo bedo, je usmiljen človek in z nami.« Handžija je skomizgnil z ramo, češ: mnogo so nam obetali takšni dobri in pošteni ljudje, srca pa le niso imeli za nas. Vendar pa se je zasvetil v njegovih, skoraj otroških očeh usmev, ki je veljal inženirju.