Zvonek je bil njegov glas, neustrašenost in prepričanje je odmevalo iz njega. Zdelo se je, da ne govori toliko svojemu sopotniku, ampak v ogromne gozdove Zeleboja, in Konja, kakor bi videl v njih vse polno naroda, ki drhti po svobodi in ga posluša, nadahnjen s prav isto strastno mislijo. »Naše vode ne smejo po naših žlebovih teči v tuja korita.