Ni bil baš izvežban v takšnih ponočnih sestankih; njegov sestanek se mu je zdel tako pustolovski, da se ni smatral za verskega odpadnika, ko je namišljeni Turkinji, stopivši pred njo, po turški hohnjajoč, zašepetal: »Allahu ekber!«* ‒ pozdrav, ki se mu je zdel najprimernejši. »Večji nego Allah je naš pravoslavni Bog«!« je kakor izpod škafa zadonelo iz širokega jašmaka in je ostolbenel, spoznavši glas. Toliko je bilo njegovo strmenje, da je preslišal besede: »Hajdi z menoj, gospodine!« Jovica ga je zagrabil za desnico, z drugo roko je odprl vratca v ograji.