‚Siromak, zato si se selil iz Hercegovine proti vzhodu solncu naproti, da tu umrješ nasilne smrti,’ je mislil kakor v groznih sanjah. Takrat je Pero dvignil glavo in motno je pogledal po obrazih svojih sodnikov, kakor bi hotel razbrati, so ustvarjeni po božji podobi. Potem je uprl oči v solnčne žarke, lijoče se po zidu postajnega poslopja; morda je njegova duša kratko pred smrtjo slutila ono veliko sočutje, ki je iz okna zrlo nanj.