Odkrito in obzirno je govoril o Miloševićevi sestri. Ni zatajil simpatij do Jovice, do onega kaludjera, ki je kakor maščevalni bog proklinjal razvratne tujce, navalivše na posvečena tla Ozren-manastirja, ki je po nedolžnem trpel neznanske bolečine, prizadete mu po orožnikih, ki je, osumljen radi skrivanja orožja, sam šel pred sodišče izkazat svojo nedolžnost in pričat za Mušićevo: s toplimi besedami je govoril o onem Jovici; a harambaše Jovice ni opravičeval, dasi je tudi o tem sestavil neko vzročnost dogodkov, ki žene nesrečnega in neprestano preganjanega človeka naposled v upornost. Kaj bi se ne vžgalo, ako se nabere toliko netiva!