Drugo jutro je mirneje gledal na dogodek prejšnjega dne. Začel je opravičevati Jovico in čim več je mislil o njem, tem bolj se mu je utrjevalo prepričanje, da sta si v nekem oziru podobna, da teče njiju usoda vzporedno po dveh tirih. Že se je bil popolnoma zavedel, da smatrajo tudi njega za samosvojega človeka, za takšnega, ki hoče po svoji glavi vse zasnovati in uravnati, ki se ne boji težkoč življenja, izvirajočih iz tragičnih nasprotij med bornim posameznikom in mogočno družbo.