V hudi stiski si ga je izposodil, da je ušel preganjalcem. Vprašal je pri knezu, ni li jahal mimo kaludjer, pa tam ga nihče ni videl; nadejal se je, da zve kaj v hanu ob Oskovi, kamor se je pripeljal že v mraku, pa je bil prazen in več ni bilo v dolini. Ko je Bierkopf tisti večer slišal, kaj se je zgodilo, je zakipelo v njem čuvstvo škodoželjnosti.