Tedaj je nekaj ogromnega švignilo zunaj mimo okna in ga za hip zatemnilo. Kakor senčna podoba na čarodejevi steni, tako hitro in tako zabrisan je smuknil mimo velik z valovitimi kodri.
»Bog pravičnik, to je harambaša Jovica!« je vzpetih rok vzkliknil Samojlo, se pošibil v kolenih in nekako zdrknil vase.