Samojlo je dobrovoljno šetal po sobi, mahal s kaftanom, dromljal s prsti po telovniku ter hudomušno pogledaval na gosta, mučečega se s pokvarjeno. V tem je zavel zunaj drug veter in sneg se je utrgal. Toda je še ležal na zemlji, v megli je sanjala planina, na njej je bistrooki prežal na svojo žrtev.