Dočim se je na obrazu njegove žene neprestano kremžila zloba, ki je govorila: Gorje ti, ako prideš pod naše ključe! ‒ je sijala z njegovega skoraj častitljivega obraza neka dobrodušnost, katere ni bilo mogoče spraviti v sklad z njegovim sirovim poslom. Neprestano je sedela neka dobrovoljnost na njegovih ozkih ustnicah in v njegovih živahnih očeh; z izrazom smehljaja je vklenil jetnika, češ: Ne boj se, malo pokore ti ne bode škodovalo! Prav tako ga je izročil vojaškemu oddelku, da ga odvede na morišče, kakor bi hotel pred otroki poudariti: Glejte, tako se zgodi, ako človek noče slušati.