In čuj ‒ zdajci je učitelj izpregovoril, trdo nemško besedo sicer, toda glas je bil tisti, za katerim bi bil šel Vazko bos čez trnje, poslušno in vdano kakor jagnje za svojo materjo. Ni se mogel premagati, vzhičen je skočil čez prag, se oklenil Jovičine roke ter zavpil: »O moj učitelj in pobratim, tu učiš otroke, a pri nas v jih nisi smel učiti!« Jovica je ostrmel, spoznavši dečka.