Drvarji so morali zvečer ob svitu zažganih grmad žagati in klestiti, in je rad postajal pri njih, ako ni bil navzoč Bierkopf. Grejoč se ob ognju, je poslušal njih otožne pesmi, ki so se razlegale v mesečno noč; zvesto je vlekel na uho, da bi ne preslišal tega, kar žalko in enozvočno kipi iz trpečih src: izlival se je iz njih potok solz in bridkih spominov na dolgotrajno sužnost. Ako niso peli, so se razgovarjali, skraja vsaka gruča o svojem osebnem predmetu, a kmalu se je pririnila na površje vseobča nezadovoljnost, katero so umeli agitatorji zgovorno podpihovati.