Ko je odšel, je legla velika obupanost nanjo. Ves dan se ni dotaknila hrane, vsa izgubljena je strmela predse, nobena stvar je ni mogla količkaj razvedriti, nikjer ni našla pokoja: zdaj sede in se zatopi v mučne skrbi, zdaj po osamelih prostorih, da bi si z delom pregnala težko, in neprestano ji vrta v glavi neznosna misel: Kaj bo, ako propade?