Nastopili so mu tisti blaženi trenotki, ki se jih človek dolgo spominja in o katerih pravi na stara leta, da so bili zlata, ako se je namreč že vdal resignaciji in ne zavida ničemur na svetu, niti zorni mladosti. Zdaj, ko ni bilo odraslih prič v sobi, se je pogled neprestano živahno in izzivajoče ustavljal na. No deklica še vedno ni umela premeteno in smelo odgovarjati z očmi.