kruh na belem prtu, zlato jabolko na zlatem pladnju. Da bi oba dolgo poživela in pošten rod rodila in z rodom se podičila kakor pav z zlatim perjem, kakor polje z rumeno pšenico in trta s sladkim grozdjem!« Pri zadnji besedi se ji je utrgala sapa; po hipnem odmoru se je, spustivši Vilarjevo roko, udarila na prsi ter pristavila, neznanski vzhičena v pogledu in hripava v grlu: »Tako ti!« ‒ kar je pomenilo: Naj se zgodi tako!