Ko luči naposled pogasnejo, sveti doktor Bežanec vrže knjigo in palico iz rok, primakne torbo za vzglavje in stegne se po oltarju ter jame glasno smrčati kakor vsak pobožen krščenik, ki se je podnevi utrudil s hojo ali z delom.
Stoprv jutranji hlad ga predrami, da se pokonci vzpne ter v poprejšnji red postavi na oltar. jedva poči, ko s na glavah proti Grebeníkovem koritu mimo njega pride nekoliko Tožbánjk.