Svetnik mu naj pove, kaj misli in kako bi rad imel, da bi nam ne bilo napak in tudi njemu prav, če se vam greh zdi Gládeža in pošiljati.«
Prosjaku Žíkrepu so te besede tako ugajale, da se mu je razlil sončen smeh po obrazu, kakor ciganu, kadar sekirico najde, ali kakor poštenemu, kadar kje zaleze kako dobro, staro besedo. In sveto poročilo posebno poudarja, da je že od mize vstajal.