Pozabil si, kako je bilo predlansko leto na Kovornem, ko je hodilo strašit, da se Bogu smili! Časi je opolnoči od Prhájeve mlake krvavo stegno brez bedra prijezdilo na pisanem Ništarcu, ki je ob kraji votel, na sredi ga nič ni; časi strašna kosmata brada brez las in brez glave - Bog nas hrani in sveti! - od Kráčic do Raztéznikove smreke cesto pometala tako z veseljem kakor nobena dekla; časi uboga obsojena duša, v dolgih škornjih vsa skrita, z lesenim izzuvalnikom, zadaj privezanim, sedela pod Metelíževim orehom ter jokala tako bridko, da Bog nam pomagaj. In kadar je vstala, hodili so ti pogubljeni čevlji sami brez nog po vasi od hiše do hiše, kjer je izzuvalnik potrkal na vsaka vrata, če niso imela morske noge, da nobeden človek ni dahnil od samega trepeta.