Poprej je sedela poleg pisarja, da mu je vedno v pero gledala, če dela prav ali ne, zlasti kadar je njene govore izročal nesmrtnemu spominu; a danes je stolovála pri možu prosjaku samem, kateremu je zmerom kaj na uho pripovedovala, kar je tudi vedel spodobno čislati. Razen te občanke je dosmrten sedež poleg prvega svétnika imela edina županja, ustvarjena vse drugače, nego si take oblástnice po navadi mislimo; kajti bila je dolga, suha, kljukonósa žena. Če se je res malokdaj v sejah oglašala, imamo verjetne svedoke, da ne zategadelj, ker morebiti ni vedela kaj reči - saj zgóvorni so vsi ženski jeziki - nego samo s pravičnega ponosa, kar so njene strupovite sovražnice po krivici imenovale ošabnost.