Komur ni prav, toži naj; saj ve, kje in po čem se pečati delajo, če je svetnik!«
Pobožna pripovedka je na tem mestu pač malo čemerna, kajti drugače se ne bi niti spodobilo, a vendar v svoji potrpežljivosti zopet ne tako razkačena, kakor bi se poštenjak morebiti nadejal z njene svetosti, ker je nevedni kmet samo preprosto govoril, ne hudobno, in ker vsi pravoverni Tožbánjci, kar tudi ona potolažena dalje pripoveduje, o tej priliki grozno zaplapolajo, kakor bi ogenj v slamo vrgel ter posebno vse vrle Tožbánjke od prve do zadnje.
Iz teh pravičnih žen se je debela teta Plenica po duši in zlasti po telesu tako odlikovala kakor obila pogača iz drobnih opréšic.