Plesú je bilo jedva konec, ko župan ukaže, da štirje krepki mladeniči vrhu ramen vzdignejo prosjaka, Tožbánji vasi zdaj nad vso mero čislanega, ter ukáje, »živio« in »slavo« hrumeč nesó domov, kjer so mu potlej stregli zvesto kakor bolnemu očetu ali porodni ženi ali kakor trotu, kadar se rojiti pripravljajo. Po sedaj bi mu že ne bilo nikoli treba za palico prijeti in vreč oprtiti, ako bi ga ne bila priganjala stara navada. Saj veste, gospod doktorand, kaj uči prigovor: komur se prosjaška palica v roki ugreje, ne odloži je do groba, če ima tudi vsega toliko, kolikor ta mož, ki je zastonj dobival obleko ter vsak dan v drugi hiši gotovo hrano in streho.