Mimo kapelice grede se odkrijeta s poprejšnje svete navade, akotudi se nič ne ozreta vanjo, ker sta menila, da je še zdaj prazna.
Kadar toliko odideta, da že nista mogla videti v kapelo, v katero se je vendar slišalo vse, kar sta bolj vpila, nego pripovedovala, ustavita se pod staro hruško pred nizkim prelazom ter eden reče: »Saj veš, Kotlóvščak, da so Koritnici naši vasi zato zdeli priimek Tožbánja vas, ker se vedno tožujemo, poprej se je imenovala že od starine Lisičja glava, kar še zdaj pomni.« -