Doktorju Bežancu se je namreč v njegovem bridkem premišljevanju zdelo, kakor bi mu kdo navdahnil čudovito misel, da mu božji prst veli stopiti na izpraznjeni oltar, kamor je res tudi zlezel kar je najhitreje mogel ob svojih slabih močeh in odhojenih nogah. Ali je že zdaj s preroškim duhom videl, kakšni bodo nastopki tega dejanja ali ne, to nikjer ni zapisano, a toliko se more trditi brez greha, da vsa dežela ni utrpela najti moža pripravnejšega temu svetemu poslu. Imel je veliko, sivo brado, potrebni klobuk širokih krajev z nizkim oglavjem, v roki je držal debelo grčavo palico ter vsa druga njegova oprava je bila tako primerna, da ni mogla nikakor biti ustreznejša svetnikovanju, katerega se je oklenil, ko mu je bilo vse drugo izpodletelo na zemlji.