Hiše so zopet raztresene, kakor je navada; le za cerkvijo bolj zdržema stoje. Opomniti pa se mora, da zlasti na Dolenjskem po vinskih krajih ni take nesnage, kakršno tujci radi očitajo, šele dobro čedno je po stranicah, kjer ni prevelikega uboštva.
Pred Roštanovo hišo sta v glasnem pogovoru stala dva človeka: oče, rejen mož, pa še nekdo srednje postave in dobe, pa rdečega obrazka, ki se mu je vedno držal na smeh.