nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Lotil sem se zgodbe o, ker so me osumili najbolj srečne roke zanjo, in ne zato, ker bi me osebno zanimala, takšen je kruh poročevalskega poklica, pogosto ovsen in z zapečeno skorjo, tudi zategadelj se je nisem lotil z navdušjem, ker me znanci ne morejo nehati navdihovati, naj jim priskrbim kaj veselega, naši ljudje so veseli ljudje, v smehu so bili spočeti, z nasmeškom na ustnicah so jih matere rodile, smehljaje se nosijo breme in ko pod njim omahnejo, se nasmejani zahvaljujejo, da niso omahnili že prej, smehljaje se legajo v grob, črnih zgodb ne marajo, Tjaževa zgodba pa je črna zgodba, o njej sem vedel že vnaprej, da ne bo vesela. Razčlenil sem jo na poglavja in bilo mi je težko pri duši, ustavil me je dijak in prav nobeno veselje ni sijalo iz njegovega obraza, otroka sem poiskal in osupnil ob njegovih trdih korakih, ljubečega sem zagledal in šel mimo, ne dete in ne mož mi nista vlila svetlobe in sonca in miru, ki jih je razsipal lažnivi govornik ob odprtem grobu. Za katerega koli
sem se odločil in kakor koli sem pristopil, vselej so vztrepetale v meni grenke misli.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani