nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tudi moram pogrebcem dati dovolj časa za pokopavanje, vsaj dokler bo pel zvon, naj ga pokopujejo, naj ga nadegajo v jamo in ga tam prezimijo, ljudje stoje poleg in zadovoljno mečejo v jamo prst, nekateri od blizu, drugi od daleč, mečejo in prst leti na hrbet, ker so ga položili na zobe, štiri kratke noge rakve kvišku. Počakati moram, da naleti dovolj prsti po Tjaževem hrbtu in med rakvine noge. Pogreb je v glavnem končan, sodelavci so prispevali svoje, vloge so odigrane, pogrebci so zadovoljni, ker so se tako poceni znebili rakve, izvlekli trnek, na katerem ni bilo ne ribe ne vabe, ministranti so prižvečili za novo zbirko žvečilnih gumijev, župnik je pokadil, voščil mrtvecu prah in pepel, pevski zbor je nahrulil navzoče z žalostinko, ki je v predvidenem trenutku, v najkrajšem času vzpostavila smrkanje in brisanje, pogreb se je torej po začetnem kavranju vendarle nagibal k srečnemu, uspešnemu koncu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani