nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Mož stoji v svetlobi hišnih oken na ulici, okna poklanjajo svetlobo, govornikove oči jo pred uporabo še spilijo in prikrojijo, odkar govornik pridiguje, odkar rahlo valovi nad njim dežnik, pod katerim jezni tolkač nabija nemi zvon pri poraznem velikonočnem obhodu, morajo ves čas okna sosednjih hiš postreči s svetlobo, vse pokopališče je ne premore, kajti dežuje v temnih in dež trdi mračnost na svojih stropnicah, neprestano mršči iz oblakov, tako da se govornik s svojim glasom vedno bolj približuje destilirani vodi in se oddaljuje od ljudi, če je v tem kaka razlika. Svetloba sosednjih oken torej pada po njegovem obrazu, njegova roka tiči v plaščnem žepu, se zadržuje na toplem in temnem, tako ostane več svetlobe za obraz, njegova desnica govori o miru, radosti in plačilu. Dežniki se prvi strinjajo z govornikovimi besedami.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani