nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Uistosmeril sem se z žalujočimi, približal sem se dežnikom, se pravi, prispeval sem svoj dežnik in ga začasno zaposlil z dežjem, drugega dela ni bilo, dežnik se je strinjal in se razpihnil nad menoj, da sem bil brez skrbi navzoč pri pogrebnem slavju. Ljudje so se začeli privijati k stenam svoje obleke bodisi zaradi pogreba in dolgotrajnega, zamudnega postajanja ali zavoljo mojega deleža z drugimi dežniki, torej zato, ker sem dežnikom prispeval nenapovedano še svoj dežnik ali zaradi bližnje zime, vrag naj me vzame, če je to važno, zima se je zdela še daleč, vse bolj je kazalo na pozno jesen kot na zimo, za zimo je bilo še prezgodaj, drevesa so stiskala iz zemlje zadnje toplote, vidite, to je jesen, če ste za to, spolzka megla je širila svoje šotore po tlakih in pločnikih, tudi zaprasketalo je že v vejah, kar je povzročilo, da so se v nekaj urah pojavili prvi plašči, še vsi dišeči po prašku proti moljem, a zima je bila še daleč in se ni odzivala na dražljaje praška proti moljem. Da so
se ljudje na zimo pripravljali, o tem ni bilo dvoma, vendar pripravljali tako, kot da zima še ne pusti nikogar blizu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani